V Wroclaw smo prispele okoli druge ure popoldne. Kar takoj smo se odpravile proti
stanovanju. Tam sem poklicala dano številko. Vrata nam je odprl ljubezniv gospod in
nam vse lepo razkazal. Na koncu je vsaki poljubil roko in odšel.
Po kosilu smo šle v mesto. Ko smo stopile s tramvaja, se je ulilo. Dežnik mi je obrnilo
približno dvakrat. Po kakih desetih minutah sem ugotovila, da nas vodim v napačno
smer. Cilj je bil Rynek (trg) in ne stari del mesta. Po tej razjasnitvi se je razjasnilo tudi nebo.
Glavni trg Rynek je bil lepši kot na slikah. Mestna hiša je bila veličastna, hiše barvitih
barv pa prelepe. Našle smo Janka in Metko (hiši, ki ju povezuje arkada), cerkev svete
Elizabete ter male palčke, ki so po celem Wroclawu. Zanje je zaslužen nek umetnik,
čigar namen je bil posmeh prejšnjemu sistemu.
Instinkt nas je vodil do reke s pogledom na prelepe cerkve na drugi strani. Malo smo
še krožile in si pogledale ruševine, kjer je danes muzej in nekaj cerkev.
Ko se je začelo mračiti, smo se vrnile v stanovanje. Skuhale smo si toplo juho, saj
nas je zelo zeblo.
Temperature so se namreč na tem potovanju od najvišje (28 stopinj Celzija v Vilni)
spustile za kar 20.
Naslednje jutro smo po zajtrku svojo prtljago najprej odnesle na avtobusno postajo.
Šle smo v Univerzitetni muzej, kjer je poučeval tudi skladatelj Brahms.
Ogledale smo si dvorano, kjer potekajo zaključne prireditve, predavalnico, razstavo o
nekem možu, ki si je prizadeval, da bi imeli vsi enake možnosti za študij in stolp z
razgledom nad mestom.
Avtobus za Krakow je imel enourno zamudo. Ko smo le prispele na destinacijo, smo
zaradi neprijaznega osebja na postaji, ki nas je le pošiljajo od oknca do oknca in nam
dajalo napačne informacije, porabile eno uro, da smo prišle do postaje za tramvaj.
Naš prvi vtis je bil slab tudi zaradi nestrpnih voznikov in vihravih pešcev.
Ko smo našle namestitev, smo sklenile kupiti pieroge. V prvi trgovini so imele le
sladke, drugo pa so zaprli kake 10 minut preden smo prišle tja, saj se jim je pokvarila blagajna.
Vrnile smo se v prvo, kupile, kar smo našle in po neskončno dolgem dnevu le
pripravile večerjo.
Naredile smo še plan za izlet za naslednji dan in šle spat.
Budilka: 6.15. Po zajtrku smo pohitele na postajo in ujele bus do Oswiecim. Karta za
muzej Auschwitza je bila za nas zastonj, saj nismo imele vodenja. O obisku smo
sicer vedele dlje časa, vendar nismo vedele, da je potrebna zgodnja rezervacija.
Poleg tega smo bile le skupina treh.
V prvem delu smo si ogledale splošno razstavo, osebne predmete pripeljanih (med
njimi je bil ogromen kup očal), zid, kjer so streljali žrtve, celice in prostore, kjer so sestankovali Naziji.
Bilo je pretresljivo.
Avtobus nas je peljal še v drugi del: Birkenau. Velik del je bil uničen, vključno s
krematorijem in plinskimi celicami, saj so Naziji pred koncem vojne namerno vse
razstrelili, da resnica ne bi prišla na dan.

Videle smo tudi tračnice. Skrajno neprimerno se mi je zdelo, da so se nekateri
obiskovalci tam slikali.
Namreč to je v muzeju nepriporočljivo in ponekod prepovedano, kakor je tudi prižiganje sveč.
Zelo me je presenetilo, da je bila ob ruševivah tudi plošča s slovenskim prevodom neke misli.
Po obisku smo se odpravile proti avtobusu. Pobral nas je isti šofer. Tudi tokrat je vozil
zelo hitro z zelo malo varnostne razdalje, skozi rumene semaforje, po progi za
tramvaje, speljeval pa je že med izstopanjem potnikov.
Vse to nas je do solz nasmejalo.
V stanovanju smo si pripravile večerjo, naglas prepevale in šle na sprehod po mestu.
To je bil naš prvi sprehod v dveh dneh.
Trg je bil osvetljen, živ in prijeten. Preprosto lep zaključek dneva.
Naslednje jutro je po zadnjem check-outu našega potovanja končno napočil čas za
raziskovanje Krakowa. Sprehodile smo se mimo srednjeveškega obrambnega
obzidja in do glavnega trga, oziroma Rynka głownyja. Najprej smo opazile veliko
zgradbo s tržnico, potem katedralo posvečeno Mariji in še stolp ob katerem je bila
tudi skulptura glave. Malo sem pobrskala po svoji knjigi, ko pa sem končala s hitro
predstavitvijo čudes pred našimi očmi, smo se sprehodile naokoli. Počakale smo
polno uro, da se je z zvonika katedrale zaslišala trobenta, pregledale ponudbo za
večerne koncerte, ki je presegla količino denarja, ki nam je še ostala in začele iskati
prav posebno kavarnico z motivi Harry Potterja. Mojima dvema popotnicama
(privrženkama) tega obiska namreč nisem mogla odreči. Po približno pol ure
neuspešnega iskanja in vrtenja okoli in ko smo se res že želele zaleteti v kak zid,
sem izklopila telefon, ki me je vodil in začela iskati po smislu. V petih minutah smo
bile tam. Usedle smo se seveda za mizo Gryfinndonov.
Po klepetu in počitku smo nadaljevale na grad na hribu. Stopnice so bile zelo
položne, zato je bila hoja skorajda že prijetna: ko le ne bi bile stopnice toliko
oddaljene druga od druge, da en korak ne bi bil preveč, dva pa premalo.
Zgoraj smo bile obkrožene z obzidjem, gradom, katedralo in prostori za nastanitve.
Ob pogledu na reko Vislo sem posnela prelepe panorame. Poleg so bile stopnice, ki
so vodile v zmajevo jamo. Čeprav smo se spuščale, je bilo na koncu že skoraj
neznosno hoditi v krogu. V jami sem si le odahnila. Še bolj pa, ko sem prišla na beli dan.
Tam so moje oči opazile dekle z nečim, kar je zgledalo kot podolgovata kislica.
Zaželele smo si sladko in kupile isto. V resnici je bil sir! Dimljen! Odličen!
Malo naprej ob Visli sta dva glasbenika igrala pesmi skupine Beatles. Ko nas je
lakota končno premagala, da smo se zbudile iz očaranosti nad njuno glasbo, smo
poiskale restavracijo in si privoščile zelenjavno lazanjo. Želja po vrnitvi v Krakow se je še povečala.
Začelo se je nočiti. Šle smo na avtobusno postajo. Da bi nam minil čas, smo se
sprehodile po nakupovalnem središču, ki je bil poleg. Ni delovalo: ura se ni premaknila.

Usedle smo se v Mc’donalds, spile kavo, pojedle torto, obujale spomine
in se smejale bednim šalam. Vsekakor bolj poživilno kot dolgočasno nakupovanje.
Ob 23.50 smo sedele na avtobusu na poti proti Budimpešti, kamor smo prispele naslednje jutro.
Po prijetnem sprehodu in kosilu, smo se popoldne končno odpravile proti Ljubljani.
To je bilo moje prvo potovanje, ki sem ga organizirala popolnoma sama in ga nekaj
poti tudi sama izkušala. Bila je preizkušnja moje samostojnosti in poguma. Vesela
sem bila za vsak dan  in vsak trenutek, ki sem ga doživela.