V jutro smo se pripeljali v Varšavo. Ker smo zamenjali časovni pas, je bila ura 5.15 in ne 6.15. Tako zgodaj nisem želela pisati prijateljici, pri kateri naj bi prenočila, zato sem se usedla na kavo in jo počasi srkala.

Po kakih dveh urah sem ji končno poslala sporočilo. Svetovala mi je, katero karto naj kupim za javni promet (tiste za 3 dni zagotovo ne, saj je bil naslednji dan zastonj zaradi dneva brez avtomobila). Na informacijskem centru sem želela preveriti, ali kot študentka dobim popust, a moja poljščina in ruščina nista bili dovolj dobri. V resnici je bila vse skupaj le polomljena slovenščina.

 

Matylda me je počakala na postaji. Stanovanje, ki si ga je delila še z dvema cimroma, je bilo zelo ljubko. Skuhala mi je čaj in postregla z zajtrkom.
Preden sem uspela pojasniti, da sem utrujena, mi je že priporočila milijon stvari v Varšavi; vključno s parkom nad njihovo knjižnico, kamor je tisti dan morala odnesti papirje za vpis. Seveda sem šla z njo.
Pred tem me je še peljala do plaže ob reki Visli, do stadiona, ki ga še od 2012 plačujejo, in potem v park nad univerzitetno knjižnico. Bil prelep: mehka zelena trava, drevesa, potoček, most in rožice. S strehe je bil razgled na reko Vislo veličasten.
Nazaj grede sva šli mimo Muzeja Nikolaja Kopernika, ki je zlasti priljubljen med otroki. Zavili sva v Praško četrt, ki je ena od dveh, ki med vojno ni bila uničena. Vsa ostala Varšava je bila namreč na novo zgrajena. V tej četrti sva pojedli kosilo in obiskali second hand shop. Cene so bile ugodne, dokler nisem ugotovila, da so bile zapisane v zlotih. Potem je bilo vse skupaj še ugodneje.

Po prihodu v stanovanje, sem si nekoliko odpočila. Zvečer sem se podala še na hiter ogled starega mesta. Po malem sem že dobivala občutek, da spoznavam mesto in da bom njegov ritem kmalu začutila.

Naslednje jutro sem spala kar do enajstih, saj sem bila zelo utrujena. Za zajtrk sem poskusila poljsko sladico (nekakšno testo s sirom). Sprehodila sem se skozi park in bila dvakrat  nagovorjena. Prvič mi je neka gospa, ki je imela v rokah fen in tekla z ostalimi tekači, dala listek za frizerske storitve, drugič pa me je gospa na kolesu vprašala za uro.
Potem sem se srečala z Matyldo, ki je ravno zaključila z vajami za risanje. Peljala me je na kosilo in zame naročila krompirjevo palačinko (madržarsko verzijo, ki je najbolj popularlna) in pieorge (poljski tortelini). Ničesar več nisem več rekla; tako okusno je bilo.

Po jedi je sledil sprehod po hipsterski četrti in po parku. Matylda mi je pokazala nek napis, za katerega je vedela, da ga je tja nastavil njen učitelj, ki to pogosto počenja. Pisalo je: “Karkoli ste, bodite dobri”.
Naredila sem veliko fotografij ljudi, ki so slikali druge: eden je slikal turiste pred spomenikom Chopina, druga je slikala mladopočenca pred palačo, tretji pa še drugi par v amfiteatru.
Po kavi v kavarnici posvečeni seriji Prijatelji, se je Matylda vrnila v stanovanje, jaz pa sem se odpravila v second hand shop, kjer sva bili že včeraj. Želela sem ji kupiti obleko, ki si jo je ogledovala en dan prej, a je bilo že zaprto.Šla sem še na letališče. V stanovanje sem se vrnila v družbi dveh prijateljic iz Ljubljane. Matylda nam je pripravila tradicionalne poljske pieroge s špinačo, feta sirom in sušenim paradižnikom. Poslušale smo poljsko in slovensko glasbo, prijetno poklepetale in se po dolgem dnevu odpravile spat.

Zadnji dan so me zbudili zvonovi in maša, saj je bila nedelja, naše stanovanje pa točno poleg cerkve. Cimra sta nam pripravila jutranjo kuharsko oddajo: on je kuhal, ona pa prevajala iz poljščine. Pripravil je jed iz sestavin, ki jih je slučajno našel v kuhinji. Verjetno so bile edine. V riž je dal limeto, sol, poper, kari, čebulo in vročo vodo. Na srečo degustacije niso bile obvezne.

V pekarni smo kupile kruh in ga kar tam namazale z arašidovim maslom (obvezno na potovanju). Šle smo v staro mesto, ki je v resnici novo. Vonjale smo svežo hrano in smrdeče wc-je, splezale na obzidje in prisluhnile uličnim glasbenikom ter orglam in pevskemu zboru v cerkvi.