En izmed najbolj priljubljenih slovenskih raperjev, Zlatan Čordić Zlatko, nam skozi svoje rime vedno sporoča, da črno in belo lahko gresta skupaj. On je v svojih rimah kritik, vendar hkrati tudi nepopravljiv optimist. Že dvanajst let Zlatko je ambasador mednarodnega festivala Igraj se z mano in drugih dogodkov, ki jih organizirata Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije. S sabo na dogodke vedno pripelje veliko pozitivne energije. Z njim smo se eno leto nazaj pogovarjali o medkulturnosti in inkluziji ter o festivalu »Igraj se z mano«, ki bo letos med 22.-24.5. na Kongresnem trgu,

1. Nekoč ste dejali „Moja življenjska naloga je, da naberem več dobrih del kakor slabih“. Kakšen je do zdaj rezultat Vaše življenjske „tekme“?

Najbolj sem srečen, da tudi sodnike čaka sodnik, tudi odvetnike čaka odvetnik, tudi vse tiste, ki mislijo da so trenutno na tem svetu nedotakljivi ih čaka dan D in cajt, ko ne bo bilo spletki in prevar in cajt, ko ne bo bilo veze in poznanstvov, cajt ko bo sam s svojimi spomini in svojimi dejanji, katere so naredil v tem svetu. Če kdo misli, da lahko dela slabe stvari in da se potem ne bo to nikjer poznal, da mu tukaj rata čez in da je tu pol konec, to bi bilo nefer in nelogično, in nobena energija, noben stvoritelj, noben bog, tisti, ki je to vse ustvaril, si ne bi dovolil bit toliko zloben, da ne bi prišel dan, ta prava poravnava za vse in, da vsak odgovarja za tisto, kar je naredil dobro in za tisto kaj je naredil slabo. To je moja filozofija zakaj si želim naredit čim več dobrih del.

2. Po Vašem občutku, a ste v plusu, ali v minusu?

Nikoli ne sodim drugim, kaj še le sebi. Definitivno je to samo tekma. Ne upam si govoriti da sem v plusu, ne upam si pa reč niti da sem v minusu. Lahko rečem samo, da sem čebela, ki je pridna samo za sebe. Predvsem s svojimi dejanji želim pustit, na neki način sled, kot kakor so določeni ljudi pustili sled in so vplival pozitivno na mene. Se pravi, lahko bi si vzel za vzgled kakšno budalo, pa si jo na srečo nisem. Ampak sem si vzel pametne stvari, pametne ljudje, kot kakor so Malcolm X, Muhammad Ali, Nelson Mandela, Ivan Kramberger…

3. Ali je po Vašem mnenju družba v Sloveniji dovolj inkluzivna?

Neee. Itak, da ne. Tudi takšni, ki govorijo da so, niso. Kakšni, ki zastopajo levico niso. So, dokler je nekdo tam. Vse je v redu, samo ne hodit sem, pa bomo „kul“. Ne razumejo ljudje Evrope. Redko kdo razume Evropo in enakopravnost. Enakopravnost dokler me ubogaš. Enakopravnost, dokler delaš za mene. Enakopravnost dokler ne začneš vplivat na moje življenje. Enakopravnost dokler se smejiš manj od mene. To paše belcem. Še vedno smo, na nek način dvolični do vseh ostalih in nam paše, da smo na neki način vodilna sila.

4. Kaj pa Bosna, ali je bolj inkluzivna kot Slovenija, ali manj?

Bosna je bila vedno odprta…zelo odprta in tudi, vedno je bila kot otrok – naivna in je zmeri dala roko. To je dejal Djordje Balašević in to sem si zapomnil za vse večne cajte. Se pravi Slovenija je dama, Zagreb je gospod, Beograd je Beograd… Bosna je bila vedno naivna kot otrok. Upam da je jasno ljudem da je nikoli ne bojo mogli uničit. Če jo Turki niso mogli, če jo Avstrougarska ni mogla, kako bi jo pol sosedne države lahko? Škoda ker moram tako govorit, ampak včasih je dobro ljudem povedat. Dobro je govorit o teh stvarih, da se ne pozabi.

5. Na koncu, ali je Bosna bolj inkluzivna, kot kar Slovenija, ali ni?

Ne vem…če mi pokažete kjerkoli v Evropi katoliško cerkev, pravoslavno cerkev, džamijo, pa še sinagogo v radiju od treh kilometrov, jaz si ga bom zdaj odrezal.

6. Kaj beseda „čefur“ govori o medkulturnosti in inkluziji v Sloveniji?

To pravijo neizobraženi ljudje, ker ne znajo izkoristit lepote Prešernovega jezika in… Ljudje bi mogli mal več potovat, in manj bit žlehti. Na sploh da se dviguješ nad nekoga si že v startu felo. V končni fazi bi lahko samo rekel, da žleht človek je žleht človek. Žleht človek ne pozna nacije, žleht človek ne pozna pripadnosti. Če smo že pri „čefurju“, je „čefur“ lahko tudi Zmago Jelinčič, Janez Janša… Jaz sem večji Slovenc kot Janša recimo, pa mi pol države hoče povedat, da nisem Slovenc. Jaz sploh več ne vem kaj sem, zaradi tega, ker mi na vsake deset vprašanih ljudi bo vsak neki drugega rekel za mene. V končni fazi vem da sem samo človek, pa samo potnik na temu svetu. Ampak vem, ko grem spat, da imam čisto zvest in da zaspim kot beba. Ne kažem s prstom pa na druge ljudje in razlagam kaj so oni, ker se mi to zdi brez veze. Spoštujem pa njihove odločitve, da če človek hoče bit gej, da je gej.

7. Kakšen je občutek biti izključen iz družbe?

V bistvu mene to nikoli ni neki ful zaviralo, samo dal mi je pač veter v hrbet in z današnjim delom kažem ljudem, da so stereotipi pač samo stereotipi in, da je treba ljudem dati priložnost ne glede na to iz kje prihajajo, pomembna so samo njihova dejanja.

8. Festival „Igraj se z mano“ je namenjen vključevanju otrok, mladostnikov in odraslih s posebnimi potrebami v družbo kakor tudi ostalih marginaliziranih skupin. Letos festival naslavlja tudi begunsko tematiko. Koliko „Igraj se z mano“ in podobni inkluzivni dogodki vplivajo na rušenje stereotipov in predsodkov v neki družbi?

To je, res, ena super stvar, ki je manjkala in sem vesel, da ekipa festivala „Igraj se z mano“ na čelu z Janezom Levcem vztrajajo pri temu festivalu in da nadgrajujejo, in se trudijo vsako leto naredit tovrstne dogodke od športnega, kulturnega in tega glavnega…da morda ljudje obiščejo in lahko dobijo občutek, da je tudi to del naše družbe in da to ni neki „bow wow“.

9. Otroci iz Centra Janeza Levca Ljubljana in tudi ostali otroci Vas imajo radi. Vaše sodelovanje in podpora veliko pomagata organizaciji dogodkov ter njihovi promociji. Kaj pa imata raper Zlatko in Zlatan Čordić od dogodkov, ki jih organizirata Društvo za kulturo inkluzije in Center Janeza Levca ter od druženja z otroki?

Rajše sem sam, ali pa kot kar bi bil v slabi družbi. Ampak, z njimi sam pa toliko cajta, ker so dobra družba. Na neki način, smešno mi je sploh, da bi si delo, bog ne daj, promocijo na tak način. Želel bi si da bi lahko več mogoče naredil za njih. Človek ustvarja, se trudi, se druži z različnimi… Rad ih obiščem, rad ih objamem, ker se že dolg vidimo. Res mi to pomeni, da doživimo skupi lepe majske dni, pa da je sonček, probavamo vse živo… Enostavno se počutim kot otrok. Oni meni, se pravi dajo to, da me vrnejo nazaj v otroštvo in zbudijo otroka v meni.

10. Če bi imeli na „Igraj se z mano“ delavnico za bokserje, ali bi se je udeležili?

Ja, itak…ker sem rekreativno treniral boks cel lajf. Boks je super stvar, super šport, ampak boks tako stilom, elegantno, kot tigrov, kot igra dveh mačk, kot kar bi rekel en pokojni trener Janez Gale. Ne nasilno.

Intervjujala je Marija Tarbuk.