Zakaj sploh potujem? Na kaj se osredotočam med potovanjem? Ali znam kritično gledati na svet in situacije okrog sebe? Raje stopam po uhojenih poteh in obiskujem kraje, ki »jih je treba videti«, ali svobodno raziskujem? Se najraje pogovarjam z domačini na trgu ali »štancam selfieje« na razglednih točkah? Te sploh zanima, kako masovni turizem in digitalni mediji vplivajo na področje, kjer si?
V tehnološko razvitejšem delu sveta mladi potujejo vsak dan več in za manj denarja. Vsak se lahko usede na letalo in iz danes na jutri poleti na drug konec sveta. Vendar kljub temu, da mladi lahko brez večjih težav obiščejo drug konec sveta, pogosto delajo isto, kot bi bili na plaži v Portorožu. Ko se na primer s prijatelji pogovarjaš o potovanjih, je verjetno najprej v ospredju cena, ki si jo plačal za karto in lokacije, ki si jih obiskal.
V današnji potrošniško obarvani družbi smo se tudi na potovanja navadili gledali predvsem skozi očala udobja in privoščljivosti, ki vedno pomembnejšo vlogo igrata v svetu turizma. Že če se ustavimo na domačem dvorišču, lahko (sploh med poletjem) jasno vidimo, kaj s seboj prinaša masovni turizem: gruče ljudi, ki s fotoaparati slikajo vse, kar imajo pred nosom in slikajo tudi drugi, a sploh ne vedo, kaj to je in kaj to pomeni za lokalno kulturo; kupe smeti, ki jih ne vidimo samo zato, ker jih vsak večer nevidno pospravijo smetarji; vedno več in več hotelov in apartmajev, ki človeka stacionirajo in ga v bistvu oddaljijo od dejanske okolice in pristnega doživljanja kulture; vse več in več avtomobilov in klimatiziranih avtobusov z ljudmi, ki že čez nekaj ur hitijo na naslednjo »must-see« lokacijo … vse to se nam verjetno zdi bolj ali manj normalno, tako kot ogromno število mladih, ki obešeni na ekrane svojih mobilnikov stopajo skozi svet in ga vedno bolj doživljajo digitalno.
A vrnimo se nazaj k potovanjem: imajo poseben čar. Na potovanju se ti zgodi ogromno stvari, doživiš srečanja z ljudmi, okoliščine te vržejo iz cone udobja, dotaknejo se te čarobni preprosti trenutki, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto spregledaš – s tem se spreminjaš, prilagajaš, rasteš, odpiraš novemu… če si to le dopustiš. Pa si se morda kdaj vprašal, kakšne vrste popotnik sploh si? Si bolj turističen in ti je mar za udobje in skrbno načrtovano pot ali spadaš med tiste, ki se z nahrbtnikom podajo novim avanturam naproti? Naredimo kratek postanek pri treh zelo podobnih, a hkrati čisto različnih pomenih besed:
– Turist: aranžmajsko gibanje po organiziranih poteh, diktirano s strani agencije ali vodiča. Druga opcija, ležanje in zabušavanje v organizaciji agencije in minimalni premiki iz hotelskih kompleksov.
– Dopustnik: se v veliki meri navezuje na turista v smislu preživljanja dopusta, mogoče dodamo tukaj zraven še prikoličarje in kamperje.. v glavnem – da vse štiri od sebe.
– Popotnik je rad samostojen pri organizaciji, ponavadi ima okvirno vnaprej začrtano pot oz. jo lahko iz dneva v dan prilagaja, bistveno je, da je to zanj logistično in cenovno ugodno. Če je le možno, se giblje po neustaljenih poteh, ne obremenjuje se preveč s samo nastanitvijo in hotelskimi brisačami, raje obišče kakšno skrito ulico in se neobremenjeno druži z domačini …
– Popotniški novinar je lahko vsak, ki mu je mar za svet okoli sebe. Bistveno je, da se začnemo zavedati moči, ki jih prinašajo vse boljše tehnološke zmožnosti za povezanost sodobnega sveta. Kot popotniški novinarji lahko čez čas dosežemo družbene spremembe, promoviramo vrednote, ki se nam zdijo bistvene za lepšo prihodnost in s tem prispevamo k boljši družbi. Njegovo vodilo se glasi Potuj, Misli, Deli: potuj zavestno, z odprtimi očmi, misli s svojo glavo in bodi pozoren na dogajanje okoli sebe in deli svoja izkustva z drugimi, da jim s tem pristno približaš tako bližnje kot oddaljene dežele in kulture, s tem pa razbijaš mite, katerih zidovi vse hitreje rastejo – predvsem s pomočjo ozkoglednih medijev.
»Mnogi potujejo, pa ne vedo, zakaj. Mnogi gledajo, pa ne vedo, kaj. Potuj drugače. Potuj, Misli, Deli!.«