Fotografija je nastala na snemanju dokumentarnega filma o prostituciji in ponazarja trdnost, prizemljenost subjekta, hkrati pa zameglejnost družbe, ki subjekta (in njegove drugačnosti oz. posebnosti) ne opazi.

Do kdaj bomo lahko še gledali takšne obraze? Do kdaj dokumentirali njihov način življenja? Do kdaj bodo južnoameriška ljudstva obdržala svojo identiteto? Do kdaj bomo lahko občudovali njihova barvita oblačila in skromna ognjišča? Globalizacija, ti, ki vse konzumiraš in valjaš vse pred seboj, da svet postaja povsod enako raven! Globalizacija, privid napredka! Si najboljša najslabša stvar, kar jih je, in tudi jaz sem tvoj. Denar, privid sreče. Udobje, privid veselja. Možnost potovanja, privid svobode! Ali sploh kaj zares vidim? Starka ne vidi. Ona miži zaradi svetlobe. A mi, mi se sprehajamo po temi in mislimo, da vidimo. A gledamo le korak pred seboj, vse ostalo je privid, je svet, kakršnega so nam pokazali drugi: mogočni, močni, glasni, potuhnjeni, skriti in zakriti. Svet je v resnici lep. In mi ga vidimo lepega. A ne v njegovi resnični lepoti, preprostosti, prostosti in svetosti. Gledamo ga kot turisti, na brzino, površno, preko ekrana. Ne stopimo vanj. Ne zares. Hodimo po gladini. Za nas je zgolj ideja nečesa čudovitega in nedosegljivega. Je fatamorgana, ki vedno izpuhti, kadar jo hočemo objeti. Vseskozi zaostajamo za en korak.
In kadar si v temi in počasen, iztegnjena roka ni dovolj.
Fotografija je bila narejena 22. avgusta 2015 nekje na poti El Choro v Boliviji, dokaj blizu La Paza, na drugi strani gora. V trajen spomin jo je vtisnil Kodak T-Max 400 (našponan na ISO 800) s pomočjo Nikona F100 in Nikkorja 28 mm f/1.8G.

Obrazi starejših mož, ki zaslepljeno in ponižno korakajo v skupno prihodnosti, medtem, ko dečkov obraz, zazrt v nasprotno smer kliče, po drugačni poti.
Kunming, Kitajska, 2011