Bivakov popotniško-literarni natečaj 2019

zmagovalka 2019

RIŽ NI SAMO HRANA. RIŽ JE ŽIVLJENJE.

Ljudje hrepenimo, bežimo in iščemo. Iščemo sebe zunaj, ker nas je strah pogledati vase. Takrat vzamemo nahrbtnik, obujemo čevlje in zapremo vrata svojih varnih svetov. Da bi našli košček sebe v svetu, da bi nas nekaj navdihnilo, nam vzelo dih in nas pustilo brez besed. Vsako potovanje se začne pri nas samih. Vsak korak na poti do destinacije je korak, ki ga prehodimo v sebi. In kaj nam bo cilj, če ne doživimo poti? In kaj nam bo pot, če hodimo zaradi cilja? Naj bo sama pot naš edini cilj. Če želimo, da nas nauči nekaj o nas samih, hodimo zavestno. Bodimo prisotni in videli bomo pot, ki je v nas. Pot, ki jo hodimo v sebi. Ne glede na kraje, ki jih obiskujemo, je tam. In ta je edina resnična!

Grem, da izkusim življenje, da doživim sebe, sem si rekla. In sem šla.

Sever Tajske. Zelena drevesa, mogočna modra reka, višave polj. Vroče je, utrujena sem od hoje in lačna. Čudim se lepotam zelenih hribov, ki me obdajajo in kmalu pozabim na vse, kar telo zahteva od mene. Prevzame me trenutek. V daljavi se bleščijo male lesene hišiče, nasmejani obrazi domačinov in zlata riževa polja. Svetijo se kakor zlato. Ustavim se. Domačini stojijo v krogu in si podajajo klasje. Veličasten klas ima v tem trenutku tako veliko vrednost. Pomislim, kakšno dolgo pot opravi klas preden pride drobno zrno riža na moj krožnik, koliko vloženega truda in ljubezni prejme vase, preden postane del mene.  Zaljubim se v lepoto trenutka.

Preprostost in sreča, ki jo žarijo domačini, mi odpre oči. Srečni so, ker ne vedo, česar nimajo, ker imajo v tem, kar zmorejo imeti, vse. Imajo znanje in zavedanje o pomembnosti sledenja ciklom narave.

Na Zahodu mislimo, da imamo vse, a nas tovrstni trenutki spomnijo, da ta naš vse v resnici ni vreden veliko, saj je minljiv. Je zgolj materialna praznina, ki polni naše dušne luknje.

Jočem v sebi, ko pomislim, koliko stvari počnemo, ne da bi se zavedli njihove veličine, njihove zgodbe. Tudi riž ima svojo zgodbo. Riž ni samo hrana, riž je življenje. Ljudje ga užijemo, da lahko živimo, ker smo življenje. Življenje predstavlja vsem, ki vsak dan znova te klase živijo, jih čutijo in obirajo.

Tako kot se zrno riža rojeva v zaprtem klasu, se tudi vsako potovanje začne znotraj nas. Potovati zavestno terja od človeka poglabljanje vase, odkrivanje notranjega sveta, ki odseva našo izraznost v fizičnem svetu. Ujeti trenutek v fotografski objektiv ali v pisano besedo. Vedno imaš izbiro– boš videl zgolj zrno riža ali njegovo življenje v klasu?

Anja Papuga, 2019


Dragi popotnik, sopotnik, ljubitelj dobre besede.

Življenje je potovanje. Postani del skupnosti popotnikov, ki potujejo drugače – Potujejo, Mislijo in Delijo – in pošlji svojo naj zgodbo s poti. Z nami podeli zgodbo iz resničnega življenja, v kateri si se najbolj nasmejal ali zgodbo, ki te je največ naučila, zgodbo, v kateri te je bilo najbolj strah, v kateri si bil najbolj presenečen ali … vse pa seveda s poti.

Tri najboljše zgodbe bodo objavljene v našem novem popotniškem vodniku, ki bo izšel še v letu 2019. Najboljšo zgodbo bomo nagradili še s popotniškim nahrbtnikom JO in letno naročnino na revijo Avantura (www.revija-avantura.si).

Svojo zgodbo za natečaj pošlji do 22.11.2019 na naslov [email protected], kamor lahko pišeš tudi glede vsega, kar te o natečaju zanima.

Besedilo pošlji v formatu.DOC ali PDF, obsega naj med 200 in 500 besed, seveda veljajo manjša odstopanja. Zelo zaželeno je, da zgodbi dodaš tudi spremno fotografijo. Zmagovalno zgodbo bo izbrala 3-članska žirija ekipe Popotniškega novinarstva.

Popotniško novinarstvo (Backpack Journalism) krepi kritično razmišljanje in družbeno aktivacijo, v prvi vrsti mladih. Spodbuja neodvisna popotovanja in zavestno opazovanje sveta, zavzemanje stališč do družbenih vprašanj in smiselno uporabo sodobnih medijev.